Team building

Kako v slovenskih IT podjetjih medsebojno povezujejo zaposlene?

Če je mreža sledeča...

(vir: Arnes.si)

... kdo (ali kaj) skrbi za povezavo med oddelki?
Računalnik? Skype? Druga orodja za povezovanje?

Če je odgovor "Ja, prav to," mar to pomeni, da njim ni potrebno organizirati timskega sestanka (npr) vsak petek, da se srečajo tudi v živo in si povejo - določene stvari?


Zakaj v prostoru obstaja toliko team building skupin, ki ponujajo svoje storitve prav za to področje (če jih ne potrebujemo)?

Na eni izmed omenjenih strani (brez reklam, prosim) zapišejo, da je delovni prostor velikokrat, če ne vedno, zasičen s stresom, občutkom odgovornosti in napetostjo, ki temu sledi. Posledično je rezultat utrujenost, nepripravljenost za (nadaljnje) sodelovanje in napadalen odnos (in odziv) na so-zaposlene.

Če s(m)o učitelje naučili, da mora v razredu vladati spročeno in varno vzdušje za optimalno delovanje, učenje in napredek, lahko (in tudi bomo) posplošimo, da mora nekaj podobnega vladati tudi v podjetjih.
Menda si vsi želimo sinergije, mar ne? Ne glede na to, kaj počnemo, želimo biti uspešni. In psihologije tako ne izključujemo iz sveta računalništva.



Žal mi je, da nisem vprašala, ko sem imela priložnost, ampak... menda bo še kakšna. :)

Za vedno, internet?

Naša preljuba socialna omrežja. Še z druge perspektive.

Pred časom sem si ogledala tole epizodo na Fox Crime in se zadnjič, ob besedah na predavanjih (in vajah), spomnila prav na tole... Cela epizoda je bila namenjena "širini" interneta, s poudarki na narcizmu, pomenu življenja in zakaj sploh to delamo. S seveda psyho vsebino - objave na medmrežju omogočijo osebi na robu (milo rečeno) zlorabo, in posledično, zločin.

Kje pa je meja? Kdaj postane simpatična objava na t.i. zidu nadležna in neokusna?
Kdo to določa?

Občutek, da nikoli več ne boš sam

Dnevnikov članek o "prodaji" fotografij, ki jih bodo uporabiniki naložili na Instagram.

Ima še kdo "kurjo kožo"?

Fejst bukov*?

Vsi imamo (vsaj) Facebook-ov račun. Poleg tega še Twitt-amo, "čekiramo" MySpace in potem, ko preverimo vse, gremo lahko zvečer samo še spat. Energija je potrebna, da se naslednji dan ponovno lahko lotimo preverjanja vseh družabnih omrežij, na katera smo vpisani.

Na kavi se dobimo prek fejsbuka, tvitnemo si, kdaj bo kosilo, prek majspejsa pa si razbremenimo možgančke ob najnovejši plejlisti, ki jo je naložil kolega...
Tehnologija gori, doli, naokoli omogoča veliko zabave in alternativnih možnosti komunikacije ter interakcije (danes se že trudimo dodati tudi chatu prek fejsbuka osebno konotacijo). Glasek, ki vpije, da vse kar gre na internet, tam tudi ostane, je ... zamrl. Bil preglašen. Nima več vrednosti.
Vsi vse vemo o vseh. Je s tem kaj narobe?

Zakaj sploh potrebuješ zasebnost? (Itak) si misliš, če jaz vse vem o vseh, ni problema s tem, če drugi vedo vse o meni. Če bi slučajno komu prišlo na misel, da bi se igračal z mojimi podatki, imam jaz na voljo njegove. Milo za šampon. Ha!
Sicer pa... Sploh še lahko govorimo o zasebnosti, če se pa poznamo že s prijateljem prijateljice, katere mama je lajkala povezavo tvojega brata, ker je ta šeral povezavo za njeno hči, čerpav ga še nikoli nismo videli v živo, niti mu ponudili roke, se mu nasmehnili oz. niti nismo bili v daljni bližini temu človeku.
Vedeti vse o vseh je popolnoma javen dostop do ne-več-zasebnih podatkov, tako da ... ker je vsa zasebnost razkrita, že težko sploh definiramo, kaj je.

Moje mnenje je, da so družabna omrežja odličen kraj za spotikanje ob mnenja, ki so večja od osnovne potrebe po hrani in uriniranju.
Moje mnenje je, da so družabna omrežja zelo dober kraj za organizacijo dogodkov, deljenje in razširjanje glasov o tem.
Moje mnenje je, da so družabna omrežja dober kraj za promocijo ustvarjalk/ustvarjalcev, ki se želijo poleg osnovne službe ukvarjati še z nečim, bolj ... izpopolnjajočim.
Moje mnenje je, da so družabna omrežja soliden kraj za deljenje in razkazovanje fotografij iz popotovanj in krajev, ki smo jih obiskali.
Moje mnenje je, da so družabna omrežja (rahlo) neprimeren kraj za izražanje čustvenih izpadov, ki nimajo niti začetka, kaj šele konca.
Moje mnenje je, da so družabna omrežja zelo neprimeren kraj za objavo fotografij lastnih otrok v banji, kopalkah, postelji ...
Moje mnenje je, da družabna omrežja niso nadomestek za življenje in niso enaka dnevniku, v katerega zapišeš vse plesnive oslarije in kompenzacije za družabne stike, ki ti padejo na pamet. S tem mislim predvsem stanja v obliki: "Grem jest. Dobr tek",  "Pa gremo oddelat do 2h pol pa frej al kaj"

Ampak to je samo moje mnenje. Jaz sem pa le 1000strani velik podatek pri operaterju/skrbniku socialnega omrežja.

Poleg že omenjenih socialnih omrežij poznamo še malomorje drugih, naj jih omenil le nekaj:
- academia.edu = zame super uporabna, saj na njej najdem velikokrat prav članke avtorjev, ki jih iščem,
- anobii.com = sicer še na listu "to do, to join & experiance" prav zaradi veselja do branja, enako velja za librarything.com,
- diaspora.com = super všečna zaradi ideje ne-zbiranja osebnih podatkov
- flicker.com = da zadovoljimo vizualno komponento, ki nam, dekletom, baje tako manjka in ustreza,
- facebook.com = nevem, če sploh lahko šteje, ko ga imamo pa že vsi - ni več tako zelo posebno, če si pridružen,
- filmaffinity.com = ker Fox nikoli ne uspe predvajati želenega, tako hitro kot bi si želela, je treba najti informacije in extra podatke na spletu. Poleg tega več oči, več vidi?
- linkedin.com = kot ena najbolj navdušujočih strani, po mojem mnenju. Združuje nekakšen portfolio formalnega in neformalnega znanja, spekter izkušenj in možnost povezovanja znotra/zunaj stroke.

Trenutno mi najbolj služita prav facebook.com in academia.edu - prvi zaradi ... hm... navade? :/ in drugi zaradi potreb na fakulteti.


***

Vedno spotikajoče vprašanje pa je še vedno: družabna, družbena ali socialna omrežja?
ZRC SAZU odgovor


___________
* fejst bukov naslov se nanaša na bukova drva, ki so zgolj in samo bukova, zato so fejst bukova (*sarcasm*).

Souporaba in deljenje medijskih datotek

 ... in to ne deljenje ("split") na delčke, ampak omogočanje souporabe in dostopa do datotek, ki so bile v nekem trenutku "samo" naše, v naslednjem trenutku pa smo z nekaj kliki omogočili prijatelju, celi skupini ali pa celi internet združbi, da dostopa do nje.

Vsi poznamo YouTube. Pa Facebook. Pa GenSpot. Kaj pa Vimeo? Pa Grooveshark? Pa Flickr?
Kaj pa... in pa... pa... ?
Mnogo sistemov omogoča vsem, tudi neizkušenim, uporabnikom, da hitro in enostavno naložijo in/ali delijo svoje vsebine na spletu in s tem omogčijo ogled drugim. Zadeva se meni osebno zelo dopade, le malček grozljivo izpade, ko strica Googla prosimo za pomoč pri iskanju vseh teh programov. Enormno ogromno veliko jih je!
Kaj potem vpliva na to, da nekdo začne enega uporabljati? Da se mu prikupi? Da ga sploh opazi?
Če damo en primer: Grooveshark ali Jango? Ali raje Last.fm?
Najbrž vpliva, če tvoj prijatelj že uporablja enega izmed njih. Dodano vrednost dobi, če ima znotraj sistem za raznorazne mogoče povezave in "uvoze" v druge oblike. 

http://teachertube.com/
http://deljenjemedijskihdat.wikispaces.com/Uporaba+SDMD+pri+pouku

Uporaba pri pouku z uporabo le delčka domišljije omogoči novo dimenzijo učenja. Na YouTube-u najdemo 1000 in en 1 posnetek na temo: "how to", poleg tega nam postreže tudi s predstavitvijo človeka, rastlin, kako zvežemo električni tok skozi baterijo in podobne... Pomaga lahko kot uvodna motivacija, kot dopolnitev jedrnega dela učne ure ali pa kot sredstvo za urjevanje ter ponovitev. Last.fm in Jango ter Grooveshark lahko posredno vključimo bodisi v poučevanje glasbe, bodisi v ozaveščanje o avtorskih pravicah. Lahko se načrtuje aktivne odmore s pomočjo glasbe...
Pomemben je tudi vidik, da učenci dodajajo vsebine in s tem tudi izkazujejo svoje znanje, na nek način jih lahko preko tega tudi preverjamo (morda tudi ocenimo?).

Poudarila bi, da človek nima domišljije le za lepo. Ni uporabna le pri prostem spisu v osnovni šoli, temveč služi pri vseh mogočih in nemogočih stvareh. Tudi pri uporabi in vključevanju različnih sistemov za souporabo datotek je zelo koristna.

Ta in pa fleksibilnost (open mind).   

IKT v osnovni šoli?

Kako in s čim se povezovati? Si olajšati sodelovanje in ustvarjanje skupnih dokumentov? Se moramo za to, da pripravimo, npr. individualiziran načrt, res dobiti vedno skupaj v enem prostoru in pisati (morda dolge ure), dokler nam ne uspe?

Spodaj napisano je predvsem moje mnenje. Ki se lahko razlikuje od drugih mnenj. Veliko nas je na temu svetu, in vsak ima vsaj eno mnenje o določeni stvari. Številni imajo več kot le eno. Zato poudarjam: ko jaz razmišljam, prihaja ven tako mnenje... Ko ti razmišljaš, se ustvarja morda drugačno mnenje.

In prav je tako!

Torej, programi, ki omogočajo skupinsko soustvarjanje dokumentov? Plusi in minusi? Ogromno jih je, tako enih kot drugih. Kot tudi programov, ki se jih lahko poslužimo.
Nedolgo nazaj sem imela možnost vpogleda na delovanje šolskega kolektiva v nekaterih situacijah. In to mi je dalo misliti... Nas, kot študente in študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike učijo, da je soustvarjanje proces, ki poteka simultano med ljudmi (timom). Malce bolj ohlapno je definirano, ali mora to potekati prav v enem prostoru? Veliko strokonjakov bi reklo: seveda! In imajo najbrž kar prav. Skupinsko "zasedanje" omogoča izražanje tudi skozi neverbalno govorico, manj je možnosti za napačno interpretacijo in nasploh, za napake. Po drugi strani pa ima, npr. delovna skupina, ki sestavlja načrt za vpeljavo bolj kakovostne prehrane v jedilnik šole, tudi svoje življenje in družino in opravke in..., ki zahtevajo njihov čas. Tako da imajo prav tudi tisti, ki podpirajo uporabo pripomočkov, pri čemer ti olajšajo ter predvsem poenostavijo delo.

In spet, če smo si do neke mere olajšali delo s tem, da smo ustvarili zapis na internetu, si ga hkrati tudi zakompliciramo, saj moramo za vse dokumente, ki jih ustvarjamo prek računalnika, prek programov, ki podpirajo internetno deljenje in ustvarjanje, ustrezno zagotoviti tudi varnost.
V kakšni obliki in do katere mere? V obliki gesel, omejenega dostopa?
Vsekakor nas mora voditi kodeks varovanja osebnih podatkov. Ampak, v ozadju misli nam zvočklja opozorilo, da vse,  kar gre na internet, tam tudi ostane...
Kateri programi oz. internetna okolja nam zagotavljajo dovolj veliko zaupnost, varnost pa vseeno dovolj enostavnosti, da je uporaba omogočena tudi za tiste, ki z računalnikom nis(m)o najboljši prijatelji?

Mnenja sem, da se moramo zbližati z računalnikom vsaj do te mere, da bomo znali hoditi s časom vštric, znali, npr. objektivne informacije z nekega diagnostičnega testa, spraviti v e-obliko, jo pokazati sočasno drugim kolegom in sodelavcem, a hkrati ostali tako na trdnih tleh (ne v oblaku*), da bomo zahtevali srečanje ob kavi in združili ugotovitve v enem ustvarjalnem dialogu, kjer se bodo kresale ideje in načrti za nadaljnje delo. In potem se lahko ponovno preselimo v oblak.

Programi, ki omogočajo skupinsko delo:
- dropbox,
- googledrive,
- ... (?)

 *opomba - oblak: ima več pomenov, v zapisu ciljam na vse pomene.

Moj pogled na skupinsko ustvarjanje didaktične igre

Z moje strani je bilo vsekakor bolj odkrivanje, pa vendar...

Kolegica s smeri računalništvo-matematika (v nadaljevanju: šefica :) ) se je zelo potrudila in "svoji" skupinici zelo nazorno, jasno in z enostavnimi besedami povedala, za kaj se pravzaprav gre. Študentke smeri MA-RA so imele namreč nalogo, da nas, blažene nevedneže, popeljejo v svet ustvarjanja didaktične igre s pomočjo razvojnega okolja e-Adventure. Čeprav le-ta v opisu zagotavlja, da gre za oblikovanje in zasnovo enostavnejših izobraževalnih iger, lahko zagotovim, da temu ne gre verjeti niti s pogleda z letala...

Kolegice so imele izredno težko nalogo!

Za šefico naše skupine ne vem, jaz sem se zelo zabavala; sicer sem zgolj opazovala, ampak vsekakor zaradi tega nisem nič manj odnesla (v smislu, da se ne bi nič naučila).

Okolje za razvoj izobraževalnih iger ponuja ogromno in še več. Verjamem, da igre, ki so zasnovane kot magnet za $$$, vsebujejo še več, ampak je tudi ta program zelo dober. Ko ga enkrat spoznaš in ga spraviš v mezinček – ko ga obvladaš…
Seveda ob opazovanju osebe, ki zna delati v tem okolju, vsakega prime, da bi tudi sam poskusil, dobi 1000 in 1 idejo za scenarij, sceno, dialoge… Pri tem pa pozabi, da vsako ekspertno znanje potrebuje več kot le en pogled na okolje. Nihče ne zna v enem dihu sprejeti vsega znanja tega sveta, in prav to bi bila ovira tudi v tem primeru. Da bi se zares spoznala s tem okoljem, bi potrebovala čas. Kar nekaj časa. Vsekakor pa potrpljenja. Ker mi iz tega področja, navkljub interesu, manjka zelo veliko predznanja in predvsem izkušenj, bi kaj hitro naletela na nove in nove ovire. Ki bi zagotovo zamajale moj entuziastičen pristop in navdih za dokončanje igre…

Vsekakor bom okolje pokazala bratu. :) Ta bo zaradi ambicije po nadaljevanju študija na FRI veselo pograbil vse informacije, ki jih imam, jih dopolnil in kaj kmalu me bo on poučeval o tej temi.

Za konec bi dodala le še nekaj o delu v skupinah... Sodelovanje v heterogeni skupini (t.j. v skupini, kjer imamo posmazniki različno predznanje o neki temi) mi je bilo zelo všeč, že zaradi samega spoznavanja in povezovanja.
Pri tej nalogi je bil vseeno morda prepad med nami, nepoznavalci izobraževalnih iger in študenti RA, malce prevelik. Tako sem jaz doživljala situacijo, a tudi iz tega potegnila marsikaj koristnega. Izmed tega tudi izkušnjo, da prav zares ni vseeno, kdo je s kom v skupini. Učitelj mora načrtovati tudi to. Me smo imele srečo, da je šefica zaznala naše šibko predznanje in primerno temu tudi pristopila k nam. Ni nujno, da bi enako reagirali tudi učenci v razredu. Pravzaprav se mi zdi, da tega niti ne smemo pričakovati od njih.
Do neke mere je prav, da se izkažejo v svojem znanju, stopijo v vlogo tutorja vrstnikom, a vseeno - imajo tudi oni pravico do učenja in odkrivanja novih znanj in spretnosti.