torek, 15. januar 2013

Odgovori na vprašanja

Uporabno znanje.

Vsebine predmeta Računalniško podprto sodelovanje so uporabne, za osebno rabo, na študijski ravni ter v bodoči službi.
Seveda je potrebno dodati, da je uporabno za tistega, ki bo orodja znal uporabljati, jih umestiti in bo videl njihove učinke. Znanja, pridobljena pri tem predmetu, mi bodo, kot bodoči specialni in rehabilitacijski pedagoginji koristila. Obljubim! :)
Spet dodajam, odvisno od okolja, v katerem bo posameznik delal, vendar se za vsako od teeh najdejo neka orodja, ki pomagajo pri premagovanju ovir pri delu s podatki, informacijami, navsezadnje s prostorsko oddaljenostjo...

Poleg vseh naštetih, omenjeniih in neomenjenih na tem blogu, mi je še vedno najljubša tista ideja, da se dobio na kavi prek videokonferenčnega sistema. Konec koncev bi lahko organizirali pedagoško konferenco preko VOXa. Uporabili bi možnost komentiranja, ustvarjanja zapisnika, komur ne bi ravno dišalo spremljati predstavitve, bi si začasno utišal zvok, klepetanje bi potekalo brez da bi oviralo ostale, ki pa želijo poslušati,...

Veliko uporabnost v šoli (začenši kar s fakulteto na predavanjih) vidim tudi v uporabi bloga. Poleg tega, da učitelju omogoča pregledne zapise predavanj, snovi, tem, nalog, omogoča sodelovanje s starši, okolico šole, omogoča tudi nam, študentom, da uresničimo člen v učnem načrtu vseh bolonjsko zastavljenih predmetov: aktivna udeležba oz sodelovanje (gradiva, predlogi, naloge...)!

 Ker skozi blog vseskozi pišem o koristnosti in uporabnosti v šoli, si bom dovolila malce prikriviti smernice za pisanje tega zapisa, in sicer bi se v nadaljevanju "spotaknila" ob orodja, ki se mi ne zdijo primerna za šolsko uporabo.
  • V prvi meri so to tista, ki so uporabljena zgolj za to... da so. Po sili razmer, še večrat zaradi prisile drugih. To sem izkusila na lastni koži in preverila, da to res ne deluje (pri čimer sem jaz silila, in so drugi popustili - kot da jim je preostalo kaj drugega). Posameznik, ki uporablja orodja, mora le-ta poznati, to velja tudi, če gre za skupino (glej prejšnji post).
  • Zadeva se stopnjuje do uporabe spletnih orodij, ker je to kul. Ker me bodo imeli učenci raje, ker bom uporabljala računalnik, in sicer še celo tako, da ne bom vedela, kje sploh so učni cilji.
  • Slabo (morda le po mojem videnju in dojemanju) uporabnost v šoli vidim v socialnih omrežjih. Morda že iz tega vidika, da danes mladina (med njih štejem tudi sebe) prebije preveč časa na njih, da je že malce "overdosed". Vendar sem pa mnenja, da še vedno vemo premalo o njih - iz tega vidika je izobraževanje in poučevanje o teh vsebinah zelo pomembno. Socialna omrežja so že med nami, od nas je odvisno kako jih bomo sprejeli in kaj nam bodo postala. Zaveznik ali sovražnik?
Zavedanje, da je pomembno tudi načrtovanje uporabe orodij v šoli, je po mojem mnenju, tako pomembno kot vsi cilji, ki jih za seboj prinese uporaba sama.

Za vsakega učitelja pa je pomembna tudi e-kompetentnost. Čeprav se starejše generacije pritožujejo, da ne vedo, kako mašino sploh vklopit, tudi tisti, malce mlajši, nimajo največjega interesa spoznavat od njih tako zelo pametnejšo stvar. A vseeno, ko osvojimo osnove, je za učitelja zelo priporočljivo, da začne uporabljati orodja, ki omgočajo skupinsko urejanje dokumentov - nemalokrat se zgodi, da je treba urediti kakšen dopis, sestaviti obvestila, sezname učencev, dodelati načrt za šolo v naravi... In prav orodja za skupinsko urejanje lahko prihranijo marsikateri živček, siv lasek in pa tudi kakšno urico našega časa.
Posledično to urico časa lahko namenimo iskanju uporabnih videoposnetkov, fotografij, animacij in tematik, ki jih lahko aktivno vključimo v učno uro. Seveda namigujem prav na uporabo sistemov za družabne zaznamke, preko katerih lahko cel aktiv učiteljev, morda le učiteljici za 5.razred, morda le specialni pedagoginji, ki načrtujeta medkultruni dan na šoli, zbirajo in si med seboj selijo zaznamkovane strani. Da ne nadaljujem, da lahko uporabnost in mnenje o neki strani, enostavno preverimo prav tem, kolikokrat je bila zaznamkovana, koliko je komentarjev pod povezavo in kolikokrat je bila "všečkana".

Spodnjo slikico sem našla na internetu (torej ni moja last), uporabila sem jo že na predstavitvi, ki je podpihovala učenje na daljavo, pa mislim, da je primerna tudi za zaključek tega posta (in semestra, in predavanj pri tem predmetu).

Soustvarjanje dokumentov?

Specialni pedagogi imamo soustvarjalni odnos, ki smo ga zelo globoko ponotranjili po vzoru socialnih delavcev v svojih praksah, predajala ga nam je strokonjakinja s tega področja, in s tem v glavi morda (precej nehote) naslov dobi malce neprimeren prizvok.

A vseeno ...  bistvo je v soustvarjanju. Zadeva se preseli na splet, kjer brez zamika zaradi transporta, lahko pišemo neke dokumente - take in drugačne - sočasno.
Podatki so shranjeni na internetu, nikjer na rač. ne zavzema prostora in nas ne bremeni, da pišemo v najaktualnejšo različico z bojaznijo, da morda kolegica počne prav isto, in bo za malenkost hitreje poslala dokument prek e-pošte kot mi, in ... mi bomo končali tako, da bomo najprej prenašali že vse dopisano v nov dokument oz. spajali dokumente oz. čarali, kakorkoli se že vsak posameznik znajde v taki tečni situaciji.

Vsi smo že bili enkrat v takem položaju in, bodimo iskreni, res ni fino. Predvsem ni fino, če vsem članom skupine odgovorja ta adrenalinsko-napeti proces pošiljanja dokumenta prek emaila, razen tebi.
In potem si tečen, ker težiš z nekimi orodji, ki so na spletu, sploh niso na računalniku ("Kaj pa če zašteeeekaaa?"), pri čemer se dokument shranjuje na spletu ("Joj, kaj pa če se vse sesujeeee?") in ko končno uspeš s svojim forsiranjem, modeli (člani skupine) vseeno uspejo zakvačkati cel googledocs dokument in gladko malo pristaneš v dnevu ali dveh nazaj na t.i. good old fasion way, t.j. pošiljanju n-tih različic dokumenta. Sebi in nič krivemu orodju se še zadnjič trudiš povrnit ugled, dopoveduješ, da hec ni le v pisanju v en dokument, ampak da lahko komentiramo določene dele, tako brihtno je narejena, da ti samodejno označi tekst, ki so ga napsiali različni uporabniki, da lahko klepetamo vmes, da si mogoče namestimo še videokonferenco, in spijemo kar kofe ob pisanju seminarja*... Evo ti družabnost! :)

Kot da bi se v 1.nadstropju skupaj stiskali pred enim računalnikom, ki dela malo za danes, malo pa še za včeraj...

Taka orodja so in bodo (ker smo iskreni, bomo priznali) vse bolj uspešna in uporabljena na vse več področjih. In niso primerna zgolj za pisanje seminarskih nalog, poročil, ampak tudi za ustvarjanje seznamov, obvestil, nekatera tudi za risanje miselnih vzorcev, ustvarjanje projekcij in tabel.
Vseeno nam prava iskrenost ne da, za to lahko povemo, da je, realno gledano, posamezniku še vedno lažje (bolj avtomatsko, hitreje) dati quick reply na email in se zavoljo ustvarjanja seznama podpisati: 15. Ava Lina Smej, z naslednjim emailom pride dopis 16. Anton Žan Tomažin, in tako dalje... in preden se spiše en navaden seznam, zasmetimo e-predale vsem sodelujočim v pogovoru.

Da ne dolgovezim še naprej, naj zaokrožim zapis z uporabnostjo v šoli:
Če orodja za skupinsko urejanje dokumentov znajo uporabljati vsi akterji, jih vidijo kot uporabne in kot najbolj optimalno rešitev, potem je uporabnost lahko zelo velika, v večih situacijah.
Če pa se uporabniki pritožuejo ali pa preprosto nimajo dovolj znanja, potem je stvar drugačna.
Jaz vidim veliko uporabnost v šoli, morda ne pri direktnem delu z učenci (če gledamo specialno pedagoško področje), temveč toliko več pri delu med timskimi strokovnjaki, pri pisanju prilagoditev, priporočil, IPja, itd...

Mislim, da sem v enem prejšnjih zapisov že nekaj nakazala v to smer...


___________________________________________________

 * združene so lastnosti različnih orodij, ne le enega, zgolj za ilustracijo primera


petek, 11. januar 2013

Moja anketa

Človekovo igranje z vprašanji, predvsem brez namena, je igra brez meja...

Moja anketa:
https://www.1ka.si/a/22294


Uporaba videokonference v šoli

Kot že vemo, Arnes omogoča vključenim v izobraževanje/raziskovanje/kulturo, da se med seboj povezujejo, za to uporabljajo omrežne storitve in pri tem najdejo optimalna orodja/storitve za svoje področje ter delovanje.

Arnes nam poleg bloga (moj je še v konstrukciji vizualne komponente), ki smo ga že preizkusili in zvečine ugotovili, da je to super koristna in uporabna stvar, ponuja tudi VOX - videokonferenčni sistem, preko katerega lahko izboraževalna institucija ponudi obisk predavanj kar s kavča, v primeru odstotnosti predavatelja le-ta izpelje predavanje npr iz tujine, lahko se gremo tudi izobraževanje z oddaljenim dostopom.
Shema pri suportu SRP, seminarski primer
S to mislijo sem tudi nastavila tudi svojo suportivno metodo specialnemu pedagogu pri predmetu Strategije psihosocialnega vključevanja.

Ker način ni odvisen od prostora in časa, posamezniku ponudi, da se uči tudi na delovnem mestu, tudi doma, tudi v tujini. Lahko se uči zjutraj, ponoči, za 10min ali pa več sklopov skupaj.



Orodje VOX se mi zdi odlično, saj učitelju omogoča, da v uro vplete drugo dimenzijo, ki pomaga pri predavanju snovi. Tako lahko npr. pri spoznavanju novih kultur znotraj zemljepisa povabimo na klepet kolege z drugih držav (seveda se predhodno potrudimo in sploh navežemo stike). V primeru, da je en izmed učencev odsoten, lahko iz domače postelje spremlja pouk v matični šoli, brez izostanka. Ker smo v današnjem času precej (pre)zaposleni, omogoča učitelju opraviti tudi govorilne ure s pomočjo takih orodij.